Si eden od idejnih vodij in inštruktorjev X Challenga. Od kje ideja in posledično želja po tem, da ga organizirate v Sloveniji?

Že celo življenje se navdušujem nad tovrstnimi malo “military” zadevami. Konkretno nad tjulnji (Navy Seali). Te njihovi treningi, mentalna priprava … Enkrat v življenju sem si želel to doživet tudi na lastni koži, sam sebe preverit ali zmorem kaj takega, hotel sem preverit ali res drži trditev, da je človek šele na 40 % svojih zmogljivosti, ko ima občutek, da bo ravnokar padel dol … Ko sem leta 2018 našel opcijo, da se tudi civilisti preverijo na treningu po vzoru priprav »Navy Sealov«, sem se seveda takoj prijavil in odpravil v ZDA.
Zakaj sem hotel kaj takega pripeljati v Slovenijo? Predvsem zato, ker česa podobnega tukaj ni. Seveda mi je bilo jasno, da je treba težavnost za splošno javnost prilagoditi oziroma precej zmanjšati (smeh). Ampak ja, da se naredi v Sloveniji challenge po vzoru treningov specialnih enot, z vsemi pravimi karakteristikami. Ker tukaj ne gre samo za fizični napor, skozi tak event si zgradiš en nov del sebe, tisti močni »jaz«, ki ne klecne pod prvimi pritiski v poslu, doma, v partnerski zvezi … Ki ve, da zmore, ki ve, da bo. Ta princip vodenja, ki ga imajo specialci, se lahko prenaša v šport, za vodenje teamov, za vodenje ljudi in konec koncev za vodenje samega sebe. Stvar je zelo univerzalna in iste smernice veljajo za vsa področja. Ljudje smo bitja strategij in tiste, ki jih osvojimo, potem ponavljamo na vseh področjih. Če smo navajeni delati po liniji najmanjšega odpora, se bomo tako vedli tako v službi, kot tudi na treningu. Če smo vajeni dati vse od sebe, biti prisotni in vztrajati do konca, potem bomo tako delovali pri poslovnih zadevah, kot partner, sodelavec, član ekipe …

Kaj se v resnici skriva za vsemi operativnimi nalogami, za izzivi, ki si sledijo 6, 12 ali 24 ur?

Vse skupaj je vedno zavito v neko zgodbo, misijo, udeleženci se počutijo kot del prave ekipe s pravim ciljem, ki ga morajo na koncu doseči kot skupina. Obarvano v pravi kontekst »military« urjenj. V prvi polovici challenga inštruktorji predvsem preizkušamo kje so meje, hočemo videti kdo je kdo, v drugi polovici pa inštruktorji začnejo deliti svoje izkušnje, taktike, strategije kako it čez določene izzive, kako doseči nek »mental toughness«, kar ti potem seveda koristi v vsakdanjem življenju.

Eden glavnih naukov vsega je zagotovo timski duh – vsi pridejo do točke, ko fizično sami ne morejo več in morajo začeti delovati kot ekipa (če niso že prej). Vsak ima v življenju neko ekipo, naj bo to družina, sodelavci v službi, podjetje, team v klubu … V teoriji vsi poznamo izraz »timski duh/team spirit«, na challengu pa se ga dejansko podoživi, ponotranji. Vrneš se k osnovam, ki smo jih v tej moderni dobi kot družba precej pozabili: biti prisoten, delovati z namenom, postavit ego na stran, biti hvaležen, biti sposoben najprej slediti in potem voditi, tudi, če smo na vodstvenih položajih.

Kateri je tvoj najljubši del X CHALLENGA, lahko izpostaviš morda kakšno nalogo, izziv?

Začetek in konec. Začetek, ko udeležence opazuješ, ne vedo čisto kako bi se počutili, kako se borijo znotraj sebe, se soočajo malo s strahom pred neznanim … In na koncu, ko vidiš da jim je uspelo, tisti nasmehi, objemi, vzkliki … To se te res dotakne!

Ja, glede izzivov pa definitivno ta naša ledena »kopel«. To večini predstavlja največji izziv, tudi meni ga je včasih, priznam. Bistvo je v tem, da premagaš to cono neudobja, ki jo ledena kopel predstavlja. Seveda, ledena voda definitivno ne paše in pomaga, če se na to pripravljaš. Jaz osebno se že nekaj let tuširam izključno z mrzlo vodo, prav tako redno izvajamo kopanje v hladni vodi, jezerih, morju … tudi pozimi. Zakaj? Poleg zdravilnih učinkov na telo gre tukaj predvsem za trening glave. Fokus. Da premagaš ta »ne paše« občutek in da hkrati treniraš svoje možgane, da ti odločaš. Ko rečeš: «Gremo!«, je »Gremo!«. Brez oklevanja. Brez odlašanja. Brez poslušanja izgovorov, ki ti jih možgani ponujajo. Brez iskanja bližnjic. In to strategijo prenesti potem še na druga področja … v šport, v posel … v način življenja. To je bistvo.

Na kaj si najbolj ponosen oziroma bi rekel, da je tvoj največji dosežek v okviru X CHALLENGA?

To, da oseba odide boljša kot je prišla na event (challenge). To je za večino ena redkih priložnosti, ko lahko spoznajo samega sebe res v globino. Morda se vmes zlomijo, pa se nato sestavijo in pridejo na koncu ven še močnejši. In so potem morda boljši ljudje, partnerji, šefi, prijatelji … in tudi sami naprej prenašajo to sporočilo … in naredijo še komu lepši dan, teden, življenje.

Pri dogodku za podjetja in športnike je program seveda nekoliko drugačen kot za 6, 12 in 24ko. Kaj lahko poveš o tem?

Za športne ekipe in podjetja se X Challenge naredi čisto “po meri” glede na njihove notranje izzive, ki jih imajo. Največkrat so te izzivi povezanost, »egotripi« znotraj teama ali kolektiva, dajanje vse od sebe (max effort). V ozadju je še vedno nek »military pristop«, vendar zgolj v neki idejni zasnovi, ne govorimo o takšne vrste programu kot za fizične osebe. Tukaj se izpostavi teamski kodeks, vrednote, ki jih imajo v podjetju ali klubu. So pa nauki precej podobni. Recimo kako v stresnih situacijah v podjetjih pristopamo k kolektivu, do sodelavcev, do podrejenih, ali dajemo vse od sebe, se ne predamo, pazimo kako komuniciramo – ta pristop je identičen kot pri nekom, ki gre na tekmo in je pod pritiskom.

Vsak ima lahko dober dan, ampak moraš biti pripravljen, da se izkažeš na slab dan in tudi takrat dosegaš rezultate in daš max od sebe.

Cilji za 2021?

Čim več zadovoljnih udeležencev X Challenga. Čim več pozitivnih zgodb, prebojev in uspehov članov naše X družine, h katerim bomo prispevali tudi mi z našo podporo in X izkušnjo.

Če bi lahko izbral kogarkoli (resnično osebo ali izmišljen lik, iz sedanjosti ali preteklosti), koga bi res želel videti na X CHALLENGU?

Najprej bi rad videl vse ljudi, ki delajo s strankami in prenašajo na te ljudi (stranke) svoj mindset. Predvsem zato, ker se mi zdi, da jih je veliko, ki se zelo radi pokažejo na socialnih omrežjih ipd., vendar do neke mere sami vseeno ostajajo v svoji coni udobja in ne grejo naprej. Vsak lahko še raste.

Od konkretnih likov pa morda Bruce Lee-ja, ker je moj vzornik iz otroških let. Človek, ki je živel pred svojim časom in je definitivno poosebljal to usklajenost fizične, čustvene in mentalne moči.