Šport in rekreacija sta velik del tvojega življenja. Ukvarjaš se z različnimi izzivi. Kaj vse te navdušuje?

Hmm… Enostavno tega ne znam opisati. Ta občutek, ko greš preko sebe, si dokažeš kaj lahko in da lahko še več kot si misliš, ko se udeležiš kakšnih izzivov, za katere si mislil, da so pretežki zate in greš iz svoje cone udobja … In ko je to za tabo in veš, da si dobro opravil in sam sebe presenetiš. No to! Zato tudi vsako leto poiščem kakšen izziv kar se tiče športa, preizkušam različne smeri, udeležujem se tudi kakšnih organiziranih tekem in zahtevnih športnih prireditev v smislu premagovanja raznih ovir, teka … In pa seveda hribi in tudi moji prvi zimski vzponi letos … Kdo bi si mislil, da bo takšen zmrznjen tip človeka kot sem jaz sploh pomislil na kaj takšnega … (smeh).

Skratka, našla sem se končno v nečem, v čemer se mi zdi, da sem dobra in to me polni z energijo.

Kaj pa bi rekla, da je tvoja največja strast?

Hja, vse kar je povezano z rekreacijo. Uživam v treningih. Takšnih in drugačnih … Pa naj bodo to treningi v Delavn’ci, na stadionu, kickbox, hribi … Nekateri iščejo izgovor, da izpustijo trening, jaz pa ravno obratno 🙂 hehe.

Udeležila si se že 12H in 6H Challenga. Kaj te je pritegnilo, da si se prvič prijavila?

Ja itak, da spet nek nov (beri: težek) izziv, da si spet dokažem, da zmorem in da si sploh pokažem, kako odreagiram v različnih situacijah, ko sem pod nekim pritiskom/naporom, kako imam močno glavo … Za takšen izziv sploh še nisem nikoli slišala in tudi nisem dobro vedela, kaj lahko pričakujem, zato me je bilo kar malo strah. Sploh pa prvič kar na 12H? Človek si misli: »Smo malo nori, a ne? 12H za nas “amaterje”… » Zanimiv mi je bil ta vojaški pristop, to me je še najbolj pritegnilo.

Ali si med challengom kdaj prišla do momenta, do točke, ko si želela odnehati, ko so ti misli govorile, da je vse to preveč zate in si želela odnehati?

Jaaa … Mrzla voda! Ko smo že kar utrujeni skočili v tisto ledeno vodo! Jaz niti nisem razmišljala, če je mrzla ali ne, samo skočila sem. In potem šok! Zmrznila sem in še dobro, da me je član ekipe opazil in potegnil k sebi … hehe. No, takrat sem si mislila, da zdaj pa imam zadosti, da ne morem več, sploh pa, ko so nam rekli, da moramo še enkrat čez ta “bazen”. No go!!

Kaj te je potem prepričalo, da vztrajaš še naprej?

Če bi odnehala, bi razočarala sama sebe in bi me preveč žrlo. Preveč sem trmasta, škorpijonka pač … 🙂 pa tudi ekipa te drži pokonci, če bi bila v tem sama, bi bilo verjetno drugače.

Kako bi na kratko opisala zmagovalne občutke, ko si se zavedla, da si uspešno do konca prestala 12H challenge? Kaj se zgodi takrat v glavi, s čustvi, telesom …?

Ko je zapiskal konec 12H challenga … Ne vem … Meni so se kar ulile solze! Ko smo stali tam že celi izmučeni, premraženi, umazani, potolčeni … Nismo niti vedeli, koliko je ura, kdaj bo konec … In potem je zapiskalo! Veseljeeee! Kot ekipa nam je vsem uspelo, čeprav je bilo veliko šibkih momentov. Dokazali smo si, da lahko še več! Bravo! Tudi inštruktorji so iz nas iztisnili maksimalno, nas spodbujali, motivirali … Hvala!

Na kaj si najbolj ponosna oziroma kaj je tvoj najljubši dosežek vezan na tvojo udeležbo na xchallengu?

Kot sem že prej omenila – mrzla voda. Da sem lahko sploh šla čez to na obeh challengih, ker to mi je od nekdaj največji izziv. In pa, da sem sploh zdržala! Pa tisto nošenje lutke v klanec, grrrr…  Čeprav sem pa najbolj od vsega ponosna že na to, da smo sploh zdržali 6H in 12H pod nekim pritiskom. Sem si predstavljala tistih osem ur v službi, kako se vleče, potem pa še toooo … 🙂

Katera spoznanja iz xchallenga so ti prinesla največ?

Kaj in koliko lahko naredi ekipni duh. Spodbujanje članov tima. Spodbujanje »sotrpinov«, ko ti je najbolj težko in si rečeš v glavi: “Ja, zmorem to!”. Nekateri so me res zelo presenetili!